Naložba za varnejšo starost; gostujoči komentar Luj Šprohar

Mlad človek ne misli na starost, kar je naravno. Vedno mu primanjkuje denarja in trpi za prebitkom želja. V srednjih letih zreljenja pa so življenjske potrebe že take, da je težko kaj spraviti na stran za prihodnost. Ko pa se obrnejo leta preko petdesete in Abraham daje človeku misliti, da ne bo vedno tako zdrav in agilen, se človek zamisli. Tako se je zgodilo meni. Ko sem srečal Abrahama, sem vedel, da je brezskrbnosti konec. Sistem iz rok v usta se mora končati. Prihaja čas, ko najbrž ne bom več tako ustvarjalen in sposoben ohranjati zalogo denarja, kaj šele loviti vse prilive na svoj mlin. Sam ne vem, kako se je to zgodilo, a najbrž je to nekaj iz otroštva, ko smo lahko brali pravljice in tudi resnične zgodbe, ko so bili zlatniki gotov denar in plačilno sredstvo. Cekin je bila zame čarobna beseda, predvsem ker sem si zamišljal, kako bi zvenelo, če bi potresel mošnjo, ali pa bi jih razprostrl po mizi iz žametne prevleke in bi se svetili v svojem lesketu. A kam naj vlagam višek denarja, ki ga imam. Nekega dne me je obšlo, da bi imel tudi sam svoj cekin, enega samega, tako da bi si ga lahko ogledoval. Iz enega jih je kmalu nastalo deset in tako vedno več. Takrat me je spreletelo, morda je to tisto, kar mi bo prineslo občutek varnosti za prihodnost. V delnice namreč ne verjamem, ker me je preveč pretresel zlom borze leta 2007. Takrat so mnogi izgubili velik delež premoženja, naloženega v vrednostne papirje, čemur je sledilo brez števila samomorov iz obupa. Tudi nekaj mojih znancev se je ujelo na to past in so izgubili  skoraj vse.

Zlato pa je varno spravljeno in sčasoma pridobiva na svoji vrednosti. V zadnjih petnajstih letih, kar sem začel kupovati zlato, se je njegova vrednost skorajda podvojila. Včasih vrednost nekoliko zaniha, a me to ne skrbi, saj mi ni nikakršne sile in potrebe, da bi moral nujno prodajati, raje kupujem. Danes imam nekaj nepremičnin, a to bo za otroke, ki si ustvarjajo družine, da jim nekoliko olajšam njihov začetek. Dunajski filharmoniki, ki pa so mi najsvetejši, pa so lepo spravljeni v sefu banke in me čakajo, če bo kdaj potrebno. Na koncu jih bodo lahko koristili moji otroci, če zame in ženo ne bo nikakršnih potreb. Za ta svoj hobi sem navdušil že precej prijateljev in znancev, in še nihče ni obžaloval, da me posnema. Zgodi se mi, da se mi celo hvalijo s tem, koliko so že na boljšem, kot bi bili, če bi imeli denar v banki. Z nekaj nevoščljivosti, ki je pomešana z že obžalovanjem, pa se mi izpoveduje tisti, ki so denar vložili v sklade, ki jih je vzel hudič, ampak to je njihov problem. Mene osebno finančna prihodnost ne skrbi in verjeli ali ne tudi moja žena, ki je bila na začetku zelo skeptična, mi sedaj rada pove, da je unča nekoliko poskočila od včeraj in v zadnjem je to že kar nekaj. Kar pa je mene presenetilo, je pa dejstvo, da je tudi sama prispevala nekaj od svojih prihrankov za nakup novih filharmonikov. Nisem vseved, niti videc, a ljudje, ki me niso poslušali, ko sem jim svetoval katero reč, so imeli smolo in jim je žal. Jaz pa bom še naprej vztrajno vlagal v zlato, in potem naj se zgodi karkoli. Neprisiljeno priporočam tudi vam, da se odločite za to in ne bo vam žal. Le vedeti morate, da zlato ni za špekulante, ampak garancija za mirnejšo starost, kjer ne boste odvisni od nikogar, razen od pametne naložbe, dokler to še zmorete.

Avtor: dr. Luj Šprohar, pisec in glasbenik ter avtor številnih knjig