Zbiranje starih zlatnikov na poletnih potovanjih – avtor Gorazd Vidmar

Pri investiranju v zlato ne gre nujno za nakup novih, pred kratkim kovanih palic ali zlatnikov, zelo zanimiv način je tudi zbiranje starih zlatnikov, ki so bili po letu 1800 zakonito plačilno sredstvo. Leta 1800 je Franciji že eno leto vladal Napoleon Bonaparte, ki si je v naslednjih letih podredil tudi večji del Evrope. Iz tistega časa so zato precej razširjeni francoski zlatniki in srebrniki s podobo Napoleona, ki so jih francoske kovnice vsako leto kovale v milijonskih serijah. Zlatniki so bili kovani iz 90 odstotnega zlata, mase 6,45 g, vsebnost čistega zlata pa je znašala 5,805 g. Po koncu Napoleonove vladavine je Francija nadaljevala s kovanjem zlatnikov za 20 Fr, na katerih so se na prednji strani zamenjale številne podobe: Ludvik XVIII, Charles X, Louis-Philippe, Ceres, Napoleon III, angel varuh – Genie, Marianne, ki pa jih vse enostavno imenujejo Napoleoni. Francozi so do srede 19. stoletja kovali tudi dvakrat težje kovance za 40 Fr. Po letu 1852 je zavladal Napoleon III in uvedel decimalni sistem kovanja, ki ga je kasneje privzela večina evropskih kovnic. Kovali so kovance po 5, 10, 20, 50 in 100 Fr. Masa posameznega kovanca je bila sorazmerna nominalni vrednosti, tako je imel kovanec za 100 Fr petkratno maso kovanca za 20Fr.

Zaradi redkosti večina še ohranjenih zlatnikov iz zgodnjih let 19. stoletja s ceno za več kot 80 odstotkov presega vrednost vsebovanega zlata, zato so po zakonu ti kovanci z numizmatično vrednostjo in promet z njimi ni oproščen plačila DDV. Izbor kovancev v smislu investicijskega zlata iz tistega obdobja je z izjemo Napoleonov razmeroma ozek. Poleg tega je večina danes poznanih evropskih držav nastala šele v drugi polovici 19. stoletja. To so bili časi velikih sprememb in vojn, ki so si sledili kot po tekočem traku: francosko-pruska vojna, pariška komuna, III. republika, združitev Nemčije, francosko-avstrijska vojna, italijanske vojne za neodvisnost in združitev Italije, prva španska republika, prusko-dansko-avstrijska vojna, razpad habsburške monarhije na avstrijski in ogrski del, rusko-turška vojna, ameriška državljanska vojna, in v zgodnjih letih 20. stoletja še balkanske vojne, ko so si Grčija, Bolgarija, Srbija, Albanija in Črna gora med seboj razdelile ozemlje, ki je do takrat pripadalo otomanskemu imperiju.

Zlati angleški funt – sovereign so začeli kovati leta 1817 ob uvedbi zlatega standarda. Z njimi se še danes razmeroma živahno trguje, na prednji strani zlatnika pa je upodobljen takratnii vladar: George III, George IV, William IV, Victoria, Edward VII, George V, George VI, Elisabeth II. Razmerje med funt-sterlingom in zlatom je že leta 1717 določil Sir Isaac Newton in s tem neuradno postavil zlati standard. Čistina kraljevega zlatnika je bila določena na 22 karatov oziroma 91,7 odstotkov in mase 8.96 g, določeno pa je bilo tudi menjalno razmerje glede na ostale valute..

Združena Nemčija je zlati standard sprejela leta 1871 kot četrta država po Veliki Britaniji, Portugalski in Nizozemski. Sprejeli so razmerje marka-zlato in s tem tudi menjalno razmerje marke z drugimi valutami. V naslednjih nekaj letih je zlati standard sprejela večina evropskih držav in s tem je zlato postalo univerzalno, prenosno in stabilno plačilno sredstvo, kar je poenostavilo trgovsko menjavo. Združeni Nemčiji so vladali pruski cesarji in iz tistih časov izhajajo zlatniki po 5, 10 in 20 mark. Na njih je bil najprej upodobljen cesar Wilhelm I, nato leta 1889 Friedrich III, po letu 1889 pa Wilhelm II. Narejeni so bili iz 90 odstotnega zlata, kovanec za 20 mark pa je bil mase 8,96g.

Švica je skupaj s Francijo, Italijo in Belgijo leta 1865 ustanovila latinsko monetarno unijo. Vse države članice so svoje valute v istem razmerju vezale na zlato in s tem dosegle njihovo medsebojno izmenljivost. Uniji so se kasneje pridružile še Španija, Grčija, Avstro-Ogrska, Romunija, Srbija. Črna gora in San Marino, Venezuela. Po uvedbi zlatega standarda so Švicarji izdali kovanec Helvetia z nominalno vrednostjo 20 Fr, čistine 90 odstotkov in mase 6,45g. Od leta 1898 so na prednji strani kovancev začeli upodabljati Vreneli z obrisom planin v ozadju. Med investitorji je to eden najpriljubljenejših kovancev, nekateri trdijo, da je tudi najlepši. Poleg 20 Fr se Vreneli pojavlja tudi na kovancih za 5, 10 in100 Fr.

Naši kraji so v 19. stoletju pripadali habsburški monarhiji, zato najdemo na zlatnikih ter srebrnikih iz tiste dobe podobe cesarjev Leopolda, Franca II ter od leta 1848 dalje Franca Jožefa, ki je bil na zlatnikih in srebrnikih upodobljen skozi vso svojo skoraj 70 let trajajočo vladavino, le masa kovancev in njihova nominalna vrednost se je nekajkrat spremenila. Kovali so krone, franke in florinte iz 90 odstotnega zlata ter dukate iz 98,6 odstotnega zlata. Od navedenih kovancev so bili florinti oziroma franki kovani v času članstva v latinski monetarni uniji, 20 frankov oziroma 8 florintov je bilo mase 6,45 g , kasneje kovani zlatniki po 20 kron pa so bili mase 6,7751 g.

Preko Atlantika so v ZDA kovali 20 dolarske kovance s podobo svobode – Liberty, ki so 1907 dobili novo podobo, za katero je poskrbel oblikovalec Saint-Gaudens. Cena zlata je znašala 20,67 USD za unčo, zato je bila temu prilagojena tudi masa kovanca. Ob 10 odstotnih dodatkih za večjo odpornost je znašala 33,346g, čistega zlata pa je bilo za 0,9675 unče oziroma 30,09 g. Kovali so tudi polovico lažje 10 dolarske ter štirikrat lažje 5 dolarske kovance, neredko pa tudi dolarske, dvo-, dvo-in-pol, tri- in štiri-dolarske zlatnike.

Poleg ZDA so na ameriški celini svoje kovance kovale tudi vse države Latinske Amerike, Kanada in Mehika. Podobno so zlatnike kovale tudi ostale države sveta, na balkanskih tleh nikakor ne moremo mimo turških lir, pa Srbskih Obrenovićev in kasneje jugoslovanskih Krađorđevićev, veliko zlata je imela tudi carska Rusija. Torej je ponudba investicijskega zlata zelo široka tako glede porekla, kot oblike, mase.

Ne smemo pozabiti Otomanskega imperija, ki je Balkan preplavil s svojimi turškimi lirami. Turška lira, oziroma100 kurušev, je bila kovana iz 91,7 odstotnega zlata in mase 7,216 g. Še dandanes jih ogromno kroži po Evropi in Balkanu, v skladu s starim turškim običajem pa mora bodoči ženin še dandanes svojo nevesto »kupiti« od bodočega tasta. Edina valuta, ki v takem primeru funkcionira, je zlata turška lira. To je tudi razlog, da je promet s turškimi lirami še sto let po koncu imperija precej živahen.

Po stoletje staro investicijsko zlato človeku ni treba v kovnico, banko ali za to specializirano trgovino. V času dopustov lahko vneti investitor najde omenjene kovance kar v turističnih centrih, ki so praviloma polni zlatarn in starinarnic. Istra je ena najbližjih destinacij povprečnega Slovenca. V Rovinju boste med zlatarnami gotovo našli tudi tako, ki ponuja kakega od omenjenih kovancev. Največ je Franc Jožefov, pa tudi Napoleona je moč zaslediti. Podobno velja za Poreč, Umag, Pulj in ostala istrska mesta.

Če vas pot zanese v Sarajevo ali Skopje, boste do zlata najlaže prišli na sarajevski oziroma skopski čaršiji. Skoraj vsak zlatar vam bo postregel s celo zbirko evropskih in turških zlatnikov. Paziti morate, da zlatnik ni poškodovan, saj so jih zlatarji v preteklosti nemalokrat preluknjali ali pa na njih nalotali obročke, da so jih tako uporabili kot del nakita. Take poškodbe pa kovancu nižajo vrednost. Če vas sledi lotanja ali luknja na kovancu ne motijo, se boste morda lahko pogodili za boljšo ceno. Za ceno je odločilna borzna cena čistega zlata v kovancu, ki ji zlatar doda še malo svojega pribitka. Tako znaša cena Napoleona ali Vreneli 110 do115 EUR. Na čaršiji v Skopju mi je zlatar pol ure predaval o smotrnosti in donosnosti investiranja v zlato. Nad njegovim znanjem sem bil naravnost fasciniran, saj je vedel vse, kar je moč prebrati le v najbolj strokovnih knjigah in na spletu. Zlata pa pri njem vseeno nisem kupil – cena je bila enostavno previsoka. Le nekaj deset metrov dalje sem v sosednji zlatarni lahko kupil podobne kovance skoraj 10 odstotkov ceneje.

V zahodni Evropi je moč zlatnike kupiti praktično na vsaki banki. Že vratar vam bo pokazal pot do oddelka z žlahtnimi kovinami, kjer se boste razpeti med pohlepom in dostikrat previsokimi cenami lahko v miru odločili glede nakupa ponujenih zlatnikov. Švica, še posebej Zuerich je glede zlata posebno mesto: to je namreč eden najpomembnejših svetovnih centrov trgovine z zlatom. Na Bahnhof Strasse si banke, zlatarne in prodajalne kovancev sledijo ena za drugo v dveh vrstah na vsaki strani ulice in morali boste izbrati eno, vstopiti in poskusiti narediti kupčijo. Ob tradicionalni švicarski pedantnosti je potrebno omeniti, da je bil Zuerich do sedaj edino mesto, kjer sem za nakup zlata dobil količinski popust.

Cena kupljenega artikla se v nekaterih starinarnicah občutno zniža, če človek plača z gotovino. V Avstriji se na gotovino marsikje lahko dobi celo do 10 odstotkov popusta in unčo zlata v obliki 20 dolarskega kovanca boste z malo sreče lahko dobili po ceni, ki bo nižja od borzne.

Nakup zlata v deželah bivše Sovjetske zveze pa je nekaj posebnega. Po skoraj celem popoldnevu raziskovanja med starinarnicami v starem delu Talina sem zasledil numizmatično trgovino, ki pa je bila že zaprta. Naslednji dan sem ponovil obisk in imeli so en sam zlatnik za 5 rubljev s podobo carja Nikolaja, ki pa je bil tako drag, da sem se raje odločil za nekaj srebrnikov.

V Londonu prodajalci investicijskega zlata visoko cenijo svojo »dodano vrednost« in nepoznavalec dobi občutek, da kupuje nekaj izredno vrednega. Sicer pa je nakup stvar trenutka. Če vas padec cen na borzi doleti sredi Londona, je tudi nakup ob visoki »dodani vrednosti« lahko smotrn.

V Sloveniji je moč priti do starih zlatnikov v nekaj numizmatičnih trgovinah, nakup in prodaja pa sta možna tudi v podjetju Moro, ki tudi sicer trguje z vsemi oblikami plemenitih kovin.

Povpraševanje že presega ponudbo

Kdor je pred letom dni svetoval naložbe v plemenite kovine, je med ostalimi finančnimi strokovnjaki večinoma naletel na neodobravanje, včasih celo na posmeh. Danes, ko je prvo leto svetovne finančne krize za nami, je položaj precej drugačen. Večina naložb v vrednostne papirje beleži po letu dni nezanemarljive izgube, v najhujših primerih so se cene delnic več kot prepolovile, na drugi strani pa so se plemenite kovine v kriznih časih ponovno izkazale kot odlični hranilci premoženja, zlato je na ceni pridobilo celo več kot 15 odstotkov.

Nobena plemenita kovina s časom ne prinaša obresti, ne izplačuje dividend in njena količina z leti ne narašča, nasprotje temu so bančne vloge, delnice, obveznice, skladi in podobno. Skrita moč zlata je v dejstvu, da se ljudje v kriznih časih, ko ostale naložbe prinašajo izgube, zatekajo k nečemu konkretnejšemu, varnejšemu, zanesljivejšemu, kar je skozi stoletja ohranilo svojo vrednost, ne glede na vzpone in padce režimov, ekonomij, bank, vlad ali držav. Povečano povpraševanje se odrazi na višji ceni in to je tisti mehanizem zavarovanja premoženja, s katerim se plemenite kovine izkažejo v obdobjih, kakršnemu je svet priča v zadnjem času.

Ljudje se pričujoče krize še predobro zavedajo in vse pogosteje investirajo v plemenite kovine. V ZDA je povpraševanje po ameriških srebrnikih že preseglo ponudbo in ameriška državna kovnica je pred nekaj tedni začasno ustavila sprejem naročil. Razlog so težave z dobavo zadostnih količin kvalitetnega srebra, ki ga potrebujejo za izdelavo srebrnikov. Srebra v ZDA enostavno ni dovolj, po zakonu pa se sme za izdelavo kovancev uporabljati izključno srebro, ki je nakopano in prečiščeno v ZDA. Podobno je imelo na začetku leta 2008 težave z dobavo in proizvodnjo tudi nekaj kovnic zlatnikov, ki so komaj še dohajale povpraševanje.

S pravnega vidika zaseda zlato med plemenitimi kovinami nekoliko posebno mesto, saj je promet z investicijskim zlatom oproščen plačila DDV, od donosov takih naložb pa ne plačujemo davka na dobiček iz kapitala. Po zakonu o DDV štejejo kot investicijsko zlato: palice ali ploščice z maso, ki jo sprejemajo trgi plemenitih kovin, čistine, ki je enaka ali večja od 995 tisočink, predstavljeno z vrednostnimi papirji ali ne, razen majhnih palic ali ploščic z maso manj kot 1 g; zlati kovanci s čistino, enako ali večjo od 900 tisočink, skovani po letu 1800, ki so ali so bili zakonito plačilno sredstvo v državi porekla, in ki se običajno prodajo po ceni, ki ne presega za več kot 80 odstotkov vrednosti zlata na odprtem trgu, vsebovanega v kovancih.

Gorazd Vidmar