Strah pred prihajajočo inflacijo je odveč, saj je že tu

Če koga skrbi, da bo prišla inflacija, ki ga bo v nekaj letih spravila ob dobršen del prihrankov, mu lahko zatrdim, da je tovrstna skrb povsem odveč, saj je inflacija že tu. Občutimo jo vsak dan sproti ob plačevanju avtomobilskega goriva, hrane, vozovnic, vstopnic za prireditve in podobno. Inflacijo občutimo praktično vsi, le uradna statistika trdi, da so se zadnje leto cene na drobno v Sloveniji zvišale za približno 3 odstotke, v Evropi nekoliko pod 3, v ZDA pa še manj, približno 2 odstotka.

Kako to, da ob več kot 10 odstotnem letnem povečanju cen ključnih življenjskih artiklov, kot so gorivo, mleko ali meso, uradna statistika govori o največ 3 odstotnem povečanju življenjskih stroškov v zadnjem letu? Odgovor je v tako imenovani pomembnosti oziroma teži posamezne življenjske potrebščine v skupni porabi. Pred izračunom indeksa rasti življenjskih stroškov se posamezni dobrini določi pomembnost oziroma utež, s katero vpliva na celotno gibanje cen. Uteži se določa za vsako obdobje posebej glede na strukturo porabe. V Sloveniji je bila za hrano z zadnjim izračunom določena utež 15 odstotkov,  kar pomeni, da se 10 odstotna podražitev hrane odrazi le kot 1,5 odstotni dvig življenjskih stroškov.

Predstavniki vladnih institucij med pojasnjevanjem statističnih podatkov ne pozabijo omeniti, da se nekateri  artikli tudi cenijo, na primer mobilni telefon, iPad, računalniki, TV sprejemniki, avtomobili. To je seveda res, vendar si ljudje praznih želodcev ne morejo napolniti z iPadi ali TV sprejemniki, pač pa si kupujejo iz meseca v mesec dražjo hrano, dražji bencin, nakup kake »igračke« v stilu mobilnega telefona, iPada ali notesnika pa mora največkrat počakati na boljše čase. Nižje kot se spuščamo po dohodkovni lestvici, bolj struktura porabe odstopa od povprečja, spekter postaja vse ožji, hrana pa zavzema vedno višji delež, zato ljudje z nižjimi dohodki tudi močneje čutijo podražitve osnovnih živil.

Inflacija je monetarni fenomen

Vsesplošno višanje cen življenjskih potrebščin bi bilo povsem nemogoče, če ne bi bilo zagotovljenega ustreznega povpraševanja, ki je podprto z vedno več razpoložljivega denarja. Za dotok svežega denarja skrbijo vlade preko centralnih bank, ki iz meseca v mesec povečujejo količino denarja. Ta denar si med seboj najprej razdelijo oblast in banke. Oblast z njim zapolni luknje v državnem proračunu, banke pa si pokrijejo izgube zaradi investicij, ki so se po letu 2008 s finančno krizo pokazale za slabe. Šele po nekaj mesecih ta denar počasi prikaplja v gospodarstvo.

Posledica inflacije so slej ko prej višje cene, vendar na rast cen poleg denarne emisije vplivata še hitrost denarja (v smislu, kako pogosto denar menja lastnika) in produktivnost. Hitreje denar kroži v gospodarstvu, večji je vpliv novo tiskanega denarja na cene. Po drugi strani ima višja produktivnost obratni efekt, saj se novo tiskani denar porazdeli na več dobrin in storitev, s tem pa se zmanjša pritisk na cene.

Za inflacijo ni nujno, da se denar v gospodarstvo dovaja v le v obliki gotovine. Ena od možnosti so tudi krediti, kar se je na primer v Sloveniji intenzivno dogajalo v letih od 2005 do 2008. Končni učinek na gospodarstvo je v vsakem primeru isti – rast cen. Potrebno pa se je zavedati, da inflacija ni vselej vzrok za rast cen. Cene kmetijskih proizvodov se lahko povišajo tudi zaradi suše, toče ali drugih naravnih katastrof, ki zmanjšajo količino pridelka. Podobno velja tudi za cene goriv, energije ali surovin, ki lahko v trenutku poskočijo zaradi vojne, potresa ali druge nesreče. Vsekakor je potrebno inflacijo pojmovati kot večanje količine denarja v gospodarstvu, rast cen pa je samo posledica, ne vzrok inflacije.

Država in banke o inflaciji

Inflacija je bila definirana kot monetarni fenomen tudi v prvi izdaji American College Dictionary iz leta 1947. Že v naslednji izdaji je bila definicija popravljena na »rast cen«, kar še danes povzroča nemalo zmede. Ta zmeda očitno odgovarja določenim krogom, ki inflacijo v svojih izjavah in publikacijah vztrajno opredeljujejo kot rast cen, o monetarni politiki pa pri tem spretno molčijo.

Statistični urad Republike Slovenije na internetnih straneh objavlja: »Inflacija označuje rast ravni cen na splošno, stopnja inflacije pa prikazuje spremembo ravni cen. V Sloveniji se za merilo inflacije uporablja indeks cen življenjskih potrebščin, s katerim merimo spremembe drobnoprodajnih cen izdelkov in storitev, ki jih domače prebivalstvo namenja za nakupe predmetov končne porabe doma in v tujini.«

Evropska centralna banka glede inflacije izjavlja: »Cenovna stabilnost pomeni nizko stopnjo inflacije, vendar ne prenizko. Cenovna stabilnost je dosežena, ko cene rastejo počasi, in ko potrošnikom in podjetjem ni potrebno razmišljati o splošni rasti cen, ter jim je s tem omogočeno lažje načrtovanje izdatkov in prihrankov. Cenovna stabilnost pripomore k ekonomski rasti in izboljšuje možnosti zaposlovanja. V evroobmočju je ECB odgovorna za stabilnost cen, ki naj bi bila zagotovljena z manj kot 2 odstotno rastjo na letni osnovi.«

Tako je torej s tem! Ko nam politiki ob pomoči bankirjev potiho in skrivaj z inflacijo vzamejo vsako leto 2 odstotka premoženja, se to imenuje dolgoročna stabilnost! Zakaj pa je 2 odstotka letno v redu, 1 pa ne?  Je odstotek morda gospodom bankirjem in politikom premalo? Kaj pa 3 ali 4 odstotki, zakaj to ne bi bilo v redu? Morda zato, ker bi ljudje prehitro opazili, kako jim država in bankirji izpred oči jemljejo njihov težko prisluženi denar, čemur bi se najverjetneje uprli.

Inflacija je tiho, na skrivaj izvedeno obdavčenje

Politiki na oblasti, ki so v predvolilnih kampanjah praviloma obljubljali preveč, imajo večne težave z izpolnjevanjem in financiranjem predvolilnih obljub. Stranka na oblasti bi obljubljene projekte najlaže financirala z višjimi davki, vendar tega največkrat ne more storiti, ker so predvolilne obljube vsebovale tudi nespremenjene ali celo nižje davke. Davki so tudi nasploh zelo nepriljubljena metoda financiranja državnega proračuna in z višjimi davki bi si dotična politična stranka le še stežka obetala vnovično izvolitev.

Samovšečni politiki si želijo ostati ljubljeni in popularni, zato se za izpolnitev predvolilnih obljub poslužujejo tihega in skritega obdavčevanja – inflacije, za kar pa potrebujejo pomoč in sodelovanje centralnih bank. S tako pridobljenim denarjem lahko financirajo novogradnje, socialno pomoč revnim, zdravstvene, športne in kulturne ustanove ter prireditve, nakup orožja, vojne, sodelovanje v mednarodnih mirovnih misijah in še vse ostalo, kar so obljubljali pred volitvami. Tako porabljeni denar najde pot do običajnega potrošnika, kar pomeni, da sčasoma vse več denarja išče približno enako količino dobrin, ki jih je ustvarilo gospodarstvo. Ker je prostega denarja vse več, se višja stopnja povpraševanja slej ko prej uravnoteži z višjimi cenami.

Pojav, ko določena panoga v proizvodni verigi zahteva višje odkupne cene, politiki in bankirji imenujejo »inflacijski pritisk« in pri tem praviloma svetohlinsko in sprenevedajoč se poskušajo odvrniti pozornost javnosti od resničnega izvora inflacije. Tipičen primer takega zavajanja najdemo v uvodniku Mesečnega biltena na internetnih straneh ECB, objavljenem 12. julija 2012: »Tveganja v smeri višje inflacije so povezana z morebitnimi nadaljnjimi povečanji posrednih davkov zaradi potrebne javnofinančne konsolidacije in z možnostjo, da bi bile cene energentov v srednjeročnem obdobju višje od pričakovanih«. Tekst je namenoma vse prej kot jasen, vendar je iz njega razbrati, da se bo realizacija predvolilnih političnih obljub najverjetneje financirala iz novo tiskanega denarja, kar avtor imenuje »morebitna nadaljnja povečanja posrednih davkov zaradi potrebne javnofinančne konsolidacije«. Poleg tega bodo »inflacijski pritiski« najverjetneje prihajali s strani proizvajalcev energentov, ki bodo skušali povišati cene električne energije, plina, premoga in nafte, zato jim bodo bankirji in politiki seveda naprtili krivdo, da so začeli inflacijsko spiralo.

Inflacija v praksi: ECB

ECB na spletnih straneh redno objavlja vse pomembne statistične podatke, ki jih je moč prikazati v grafični ali tabelarični obliki. Slika 1 prikazuje 32-letni časovni potek količine gotovine v obtoku v milijonih EUR. Iz grafa je razvidno, kako je zadnjih 32 let v Evropi potekalo tiho in skrivno obdavčevanje s pomočjo inflacije. Od leta 1980 do danes se je količina gotovine povečala za približno 10 krat, kar govori o domala neverjetni produktivnosti ECB in nacionalnih centralnih bank v »zagotavljanju cenovne stabilnosti«. To njihovo makroekonomsko produktivnost je vsako leto posebej blagoslovila vsa politična elita z evropsko komisijo na čelu, plačevali pa smo jo mi na nivoju mikroekonomije, v potu svojega obraza, seveda.

Slika 1

Ker je gotovina v obtoku samo ena od vrst denarja, je smiselno pogledati tudi časovni potek količine vsega denarja v vseh oblikah na evroobmočju – govorimo o denarnem agregatu M3, kar prikazuje slika 2.

Slika 2

Denarni agregat M3 je do leta 2008 v rasti precej zvesto sledil količini najbolj likvidne oblike denarja, gotovini. Leta 2008 je prišlo do finančne in gospodarske krize, ko se je znatno zmanjšalo premoženje finančnih ustanov, to pa je posledično nekoliko upočasnilo rast M3 v zadnjih letih.

Ob nizki stopnji inflacije naj bi količina denarja sledila produktivnosti, kot jo odraža BDP. Za celovito sliko o inflaciji v Evropi je torej potrebno podati tudi časovno gibanje evropskega BDP, ki ga ECB v statistikah vodi za obdobje po letu 1995, kar prikazuje slika 3.

Slika 3

V evroobmočju se je  BDP od začetka leta 1996 do konca 2011 povečal 1,32 krat, M3 pa 2,48 krat, kar pomeni, da količina denarja niti slučajno ni odraz produktivnosti gospodarstva, ampak gre za inflacijo. Vendar to še ni vse. M3 je v letu 2011 rasel 2,3 krat hitreje od BDP, kar pomeni, da nov inflacijski val šele prihaja.

Avtor: Gorazd Vidmar

Avtorjev kontakt: [email protected]

Komentar je avtorsko delo in ne izraža mnenja družbe Moro.