7 g, 300. obletnica Škofjeloškega pasijona 2021

Škofjeloški pasijon (Processio Locopolitana) je leta 1721 zapisal kapucin pater Romuald, s krstnim imenom Lovrenc Marušič, in je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Gre za enega izmed največjih dosežkov slovenskega slovstva v dobi baroka. Velja tudi za edino v celoti ohranjeno režijsko pasijonsko knjigo v Evropi z začetka 18. stoletja.

Besedilo Škofjeloškega pasijona je sestavljeno iz monologov v verzih, pri čemer so monologi organizirani v 13 podob, povzetih po svetopisemskih besedilih. Cilj pasijona je bil približati svetopisemske zgodbe preprostemu človeku ter mu s tem pomagati pri premagovanju vsakdanjih tegob in ga usmerjati k spreobrnjenju.

Škofjeloški pasijon se uprizarja v postnem in velikonočnem času v obliki procesije po ulicah in trgih starega mestnega jedra Škofje Loke. Skozi mesto se pomikajo skupine nastopajočih, ki v dramski obliki uprizarjajo posamezne prizore iz Svetega pisma Stare in Nove zaveze ter različne alegorične motive. Pri uprizoritvi sodeluje okrog 1.000 prostovoljcev in 80 konj.

Republika Slovenija ob 300. obletnici Škofjeloškega pasijona izdaja zbirateljske kovance. Izhodišče likovne rešitve kovancev je križ, katerega stičišče premic predstavlja center dogajanja – ulice Škofje Loke. Okoli križa na sprednji strani kovanca tri lomljene črte ne predstavljajo le avditorija, ampak tudi trnovo krono. Vsako izmed 13 oglišč krone predstavlja eno izmed slik Škofjeloškega pasijona. Kljub le delnemu prikazu krone se ta dojema kot krog, ki na nek način odraža ciklično ponavljanje uprizarjanja pasijona.

Vir: bsi.si