Lovita se dolar in nafta

Je zgolj naključje, da je v istem obdobju, ko se je cena nafte s 25 do 30 dolarjev za sod povzpela na 50 do 60 dolarjev na sod, ameriški denar – glede na ceno zlata – izgubil približno polovico svoje vrednosti, tako da se je cena plemenite kovine povečala na več kot 530 dolarjev za unčo?

Dejstvo je, da to »podvprašanje« celotnega »naftnega vprašanja« v skoraj vseh razpravah na to temo nenehno zapostavljajo. Kot se je to te dni več kot očitno pokazalo v rusko-ukrajinskem sporu, prevladuje strah pred neravnovesjem med ponudbo in povpraševanjem, na podlagi tega pa tudi strah pred najrazličnejšimi možnimi motnjami pri preskrbovanju porabnikov z nafto ali plinom. Glede tega so si analitiki skorajda povsem edini, da gre za »politične« razloge spora, čeprav so očitno tudi sami večinoma politično opredeljeni. Kajti če obstaja tukaj kakršnakoli že politika, potem je ta predvsem v ceni, po kateri je ruski plin do zdaj pritekal do ukrajinskega porabnika, ceni, ki je zdaj štirikrat ali petkrat nižja od tržne cene. Razumljivo je, da Kijevu ni do tega, da bi se odrekel tako velikodušnemu darilu, tako da zdaj zahtevo po tem, da mora za plin plačevati tržno ceno, razglaša za politični pritisk itd. Ne glede na razporeditev politične naklonjenosti pa bi moral nekdo, ki velja v svetu za pomembnega – denimo mednarodna agencija za energijo iz Pariza – ukrajinske oblasti opozoriti, naj v svetovno prakso nikar ne vnašajo nove »pravice« do brezplačne preskrbe s plinom (ali nafto) samo zaradi tega, ker poteka sistem cevi čez njihovo ozemlje. Iz vsega tega je torej povsem jasno, kje se skriva začetek spora: v »politični« ceni plina, ki je bila v Kremlju nekoč davno določena za Ukrajino, in to z očitnim namenom, da se to sosednjo državo s tem podkupovanjem čim bolj priveže nase. Izid vsega tega pa že zdaj jasno kaže, da je to ne le ekonomsko škodljiva, temveč tudi politično nespametna praksa.

A tudi takšen zaplet po svoje jasno kaže, zakaj se je v današnjih svetovnih razmerah »premija strahu« v zvezi s cenami teh energentov tako visoko povzpela. Zdi se, kot da lahko vsakega v vsakem trenutku nekaj ogroža. Nekateri so že začeli govoriti – kot se je to dogajalo v preteklosti – o »koncu obdobja nafte« (in seveda tudi plina). Med navalom vseh teh skrbi, pa se seveda zlahka pozabi, kot je to nedavno opozoril energetski strokovnjak Daniel Yergin, da smo imeli do zdaj že najmanj štiri takšne konce obdobja nafte. Prvič so tovrstni strahovi eksplodirali leta 1880, drugič in tretjič po koncu obeh svetovnih vojn, četrtič pa v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja po prvem naftnem »šoku«. Sklepi, najpogosteje alarmantni, občasno pa celo katastrofični, se nato oblikujejo iz številk o gibanjih ponudbe in povpraševanja, količini rezerv itd. Torej ni nič čudnega, da se ves čas potiska v ozadje »podvprašanje«, kaj se dogaja z denarjem, s katerim se trguje z nafto in plinom.

Kdorkoli se je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja sprehodil po bulvarju River Oaks v Houstonu v Texasu, se je moral vsekakor vprašati, koliko je resnice v žalostinkah tistega časa o izkoriščevalski, neokolonialni itd. ceni nafte. Nafto so takrat prodajali po 2,75 dolarja za sod, kar ni niti najmanj vplivalo na to, da ne bi bilo to teksaško mesto videti kot frenetično gradbišče. Na obeh straneh omenjenega bulvarja so rasle družinske hiše, katerih velikost je še najbolj spominjala na veleposlaništva bogatih imperijev. Takrat se je za unčo zlata dobilo 12,8 soda nafte. Zmanjšanje vrednosti dolarja – posledica poskusa Washingtona, da bi s tiskanjem denarja financiral vietnamsko vojno in domačo »vojno proti revščini« – in odprava zadnje brettonwoodske povezave med ameriškim denarjem in zlatom sta leta 1973 pripeljala do nevzdržne situacije, ko je bilo za unčo zlata mogoče dobiti kar 26 sodov nafte (zlato 90 dolarjev, nafta 3,40 dolarja). Po prvem naftnem šoku so se ta cenovna razmerja bolj ali manj vrnila na raven, kjer so bila sredi šestdesetih let. Preobrat, ki so ga izvedli ob koncu sedemdesetih let, s katerim so hoteli ustaviti zmanjševanje vrednosti dolarja, pa je nato v delu osemdesetih let znova pripeljal do nevzdržnih razmer, ko je bilo mogoče z dolarsko ceno unče zlata kupiti kar 33 sodov nafte (leto 1986: zlato 393 dolarjev, nafta 12 dolarjev). Tudi ta cenovna razmerja so nato popravili tako, da je bilo mogoče v drugem delu devetdesetih let za dolarsko ceno zlata najpogosteje kupiti od 12 do 14 sodov nafte.

Iz te na hitro povzete zgodovine razmerja med vrednostjo dolarja in ceno nafte je mogoče sklepati, da bi lahko količino od 12 do 14 sodov nafte za unčo zlata določili za nekakšno zgodovinsko tendenco. Prihajalo je tudi do burnih kolebanj – zlasti v času ko so se vse vrste svetovnega denarja ločile ne le od zlata, temveč od vseh otipljivih stvari v realnem svetu – cena nafte pa se je na skrivnosten način vedno vračala v to razmerje. To so bila hkrati tudi obdobja stabilnosti, pa ne le na naftnem trgu, temveč v celotnem gospodarstvu.

Upravičeno ali ne, pa se iz vsega tega ponuja potencialno pomembna ugotovitev za današnji čas. S ceno zlata, ki znaša 535 dolarjev za unčo, in ceno soda, za katerega je treba plačati okoli 62 dolarjev, se zdi nafta precenjena, torej predraga. Za to dolarsko ceno unče zlata dobimo komaj kakšnih osem sodov nafte, torej najmanj za tretjino manj, kot znaša omenjeno »zgodovinsko« razmerje med nafto in denarjem, s katerim se z njo trguje. Seveda velja to zgolj ob domnevi, da se zmanjševanje vrednosti dolarja – kot ga zaznava gibanje cene zlata – ne bo nadaljevalo. Ob tem je treba priznati, da gre za pomembno domnevo, saj večina napovedovalcev ekonomskih dogajanj za leto 2006 napoveduje zmanjševanje vrednosti dolarja.

Morda bi lahko ta razkorak pojasnili z dogajanji, do katerih je v zadnjih desetletjih prihajalo v realnem svetu, v nasprotju s tistimi, ki so se dogajala na področju denarja, dolarja itd. Dejstvo je, da je bilo v razmerah sorazmerno cenene nafte v zadnjih dveh desetletjih – torej v času po preobratu v ameriški denarni politiki leta 1980, ki je pravzaprav naznanil mejo med obdobjem inflacije in obdobjem dezinflacije – zelo malo naložb v celotno območje nafte in plina. Pri tem nimamo v mislih zgolj naložb v zmogljivosti za črpanje nafte ali plina. Zelo malo se je namreč investiralo tudi v vse tisto, kar prav tako sodi k nafti in plinu: v raziskave, zmogljivosti za predelavo, tankerje, rafinerije itd. Vse bolj se zdi, da se zaradi te dolge zgodovine podjetja in podjetniki ob tako visoki ceni nafte in plina raje ne spuščajo v velike nove naložbe. Spomin na hude udarce, ki so jih pretrpela podjetja (in države), je očitno še vedno zelo živ. Dejstvo, da ni takšnih naložb, vsaj deloma pojasnjuje omenjeni razkorak med dolarsko ceno zlata in nafte: naložbe, ki bi obljubljale hitrejše rezultate, bi namreč že danes izvajale pritisk na te, že tako pretirane cene.

Strokovnjaki so izračunali, da bi lahko ob teh rezervah in z naložbami, ki so se že začele, zmogljivosti za črpanje nafte v obdobju od leta 2005 do leta 2010 povečali vsaj za petino. Takšen zgled daje med drugimi saudski Aramco, največja svetovna naftna družba, ki se je spustila v do zdaj največjo naložbo. Cilj te družbe je vzpostavitev rezervnih zmogljivosti, ki bi znašale od 1,5 do 2 milijona sodov nafte na dan. Seveda je za to državo ta naložba izjemno pomembna, saj ji omogoča, da deluje kot svojevrstna svetovna centralna banka za nafto.

Teže pa tudi precej bolj zapleteno pa je pojasniti, kaj se dogaja – oziroma kaj se bo dogajalo s povpraševanjem. Optimisti pravijo, da bo domnevna upočasnitev ameriške in kitajske gospodarske rasti pripeljala tudi do upočasnitve rasti povpraševanja po nafti. V kitajskem primeru se to že kaže tudi s številkami: potem ko se je kitajsko povpraševanje po nafti v minulih letih letno povečevalo za 16 do 30 odstotkov, se je začelo leta 2004 zmanjševati, tako da je ta rast leta 2005 znašala le še 4 do 5 odstotkov. Pesimisti pa na omenjeno trditve odgovarjajo z opozarjanjem na kitajsko lakoto po avtomobilih: cena dovoljenja, da lahko nekdo v Šanghaju kupi avto, se je povečala na več kot 5000 dolarjev. Po drugi strani pa se zdi, da skok cene bencina na ameriškem trgu ni – ali vsaj še ni – zajezil prodaje največjih porabnikov goriva. Drugače povedano, v nasprotju s prejšnjimi naftnimi »šoki« v današnjih razmerah niso ne porabniki, pa tudi ne države videti tako vznemirjeni, da bi varčevali kot v prejšnjih časih. Uganka znotraj uganke pa se glasi: če tudi ta (zgodovinsko gledano) previsoka cena v današnjem svetu ne bo zajezila povpraševanja, zlasti povpraševanja v široki porabi, je seveda ključno vprašanje, kakšna bi morala biti cena, da bo spodbudila varčevanje? Po mnenju nekaterih analitikov je prav to skorajda ravnodušno vedenje porabnikov in držav eden od razlogov, zaradi katerih glavni akterji na naftnem trgu še vedno niso najbolj prepričani o tem, ali se izplača vlagati v to področje, kjer so se v zadnjem letu dni med drugim dvakratno povečale tudi cene opreme.

Če vsaj deloma držijo zgodovinske analize o povezavi med ceno nafte in vrednostjo denarja, s katerim se z njo trguje, potem postane uganka z nafto nujno tudi uganka z dolarjem. Se bo ameriška država kdaj počutila obvezana, da zagotovi trajno stabilnost svojega denarja? To bi vsekakor morala storiti, pa ne samo ali predvsem zaradi nafte. Tujci so na koncu koncev v ameriško ekonomijo, predvsem v njen finančni del, vložili toliko, da znaša zdaj vrednost tega premoženja okoli 11.000 milijard dolarjev. Zmanjšanje zunanje vrednosti ameriške valute za, denimo, tretjino bi tako pomenilo daleč največji bankrot oziroma največje ropanje upnikov v vsej zgodovini. Varuh glavnega svetovnega denarja si česa takega zagotovo ne bi smel dovoliti.
Seveda pa ni mogoče na tem področju vnaprej ničesar z gotovostjo napovedati. Najverjetneje je, da se bosta nafta in dolar še naprej lovila, kot sta to počela v zadnjih treh in pol desetletjih, ter se ob tem bolj ali manj oddaljevala od zgodovinskega pravila, da je mogoče za unčo zlata dobiti 12 do 14 sodov nafte.

Delo, 7. januar 2006 (BOŠKOVIĆ Dragiša)