Nakup zlata kot zaščita pred tveganjem depreciacije dolarja

Monetarna politika je preko vplivanja na obrestne mere najpomembnejša indirektna intervencija ameriške osrednje banke na deviznem trgu ter v spopadu z inflacijo. V razmerah, ko je stopnja zadolženosti (razmerje med dolgom in dohodkom – BDP) že presegla 300 odstotkov, je bilo vztrajanje na restriktivni monetarni politiki nevarno početje za potisk gospodarstva v stagnacijo. Povezava med proračunskim primanjkljajem in primanjkljajem v tekočem računu plačilne bilance kaže, da privatni sektor v ZDA (gospodinjstva in podjetja) ne ustvari dovolj neto prihrankov za pokrivanje vladnih izdatkov. Z zviševanjem ključne obrestne mere Greenspanova centralna banka de facto ohranja dolžniško financiranje primanjkljaja s strani tujih upnikov. Le-ti v zadnjem obdobju prevladujejo na prodajni strani dolžniških vrednostnih papirjev, kljub njihovi visoki donosnosti. V teh pogojih imajo ZDA za financiranje svojega primanjkljaja na voljo samo še eno možnost – emisijo dolarjev oz. povečanje količine denarja v obtoku. V režimu fleksibilnih deviznih tečajev je realna vrednost proračunskega primanjkljaja enaki realni vrednosti dodatne ponudbe dolarjev, kar pomeni, da se proračunski primanjkljaj sprevrže v inflacijo.

Če na pojav inflacije gledamo z vidika gospodinjstev ali podjetja, bi povečanje količine dolarjev v obtoku pomenilo zmanjševanje kupne moči papirnatega denarja. Znižanje kupne moči dolarja je lahko posledica bodisi divergentnega inflacijskega procesa (stroškovni šoki v 70 letih), bodisi prenapihnjenih cen premoženja na finančnih trgih (borzni mehurček konec 90 let).

Inovacije v finančnem posredništvu dovoljujejo, da se ob enaki ali celo negativni stopnji varčevanja gospodinjstev in podjetij njihov potencial za vlaganje v finančne naložbe povečuje. Ker vrednost teh naložb ne more več realno naraščati, se pričnejo cene “vdajati” zaradi česar se vrednost ameriškega dolarja v zlatu znižuje. S tega vidika je zgodovinska vezava dolarja na zlato v obdobju 1800 – 1913 opravljala družbeno funkcijo ohranjanja kupne moči. Sistem zlate valute je avtomatično zagotavljal stabilnost splošne ravni cen. To seveda ne pomeni, da v tem obdobju ni bilo nikakršnih sprememb cen. Vrednost zlata se je spreminjala in z njo tudi splošna raven cen, vendar so bile te spremembe gledano skozi današnjo prizmo zelo majhne. Z odpravo zlate dolarske valute leta 1913 in ustanovitvijo centralne banke (FED) se je kupna moč dolarja začela zmanjševati (pribl. 92% do danes).

Povečanje količine dolarjev v obtoku s strani osrednje banke bo v prvi polovici letošnjega leta edini primeren ukrep v izogib kratkoročni stagnaciji. Ob povečanju nominalnega dohodka je za racionalnega investitorja ključno spoznanje, da bo prišlo do porasta cen tako potrošnih kot investicijskih dobrin. Zaradi negotovosti pričakovanih donosov posamezne naložbe naj bi investitorji diverzificirali svoj portfelj. Posameznik namreč ne ve, katera oblika premoženja bo ob porastu splošne ravni cen najbolj donosna. Dr. Faber verjame, da je na kratek rok moč določiti najdonosnejšo obliko premoženja s konceptom adaptivnih pričakovanj. Na primeru preteklih podatkov o gibanju indeksa cen nepremičnin in indeksa cen surove nafte od leta 1997 dalje ugotavlja, da je cena surove nafte progresivno naraščala glede na cene nepremičnin. Povedano drugače, z 1 “naftno” indeksno točko je bilo po 7 letih možno kupiti 4 “nepremičninske” indeksne točke, merjeno v dolarjih.

Na podobne cenovne divergence med finančnimi naložbami je potrebno računati tudi v prihodnje. Pričakovanja vlagateljev o nadaljnji depreciaciji dolarja znižujejo ceno dolžniškim vrednostnim papirjem, denominiranih v dolarjih. Prodajni pritisk pri obveznicah se bo odražal skozi povečanje zahtevane donosnosti (tržna obrestna mera), ki jo želijo vlagatelji pri danem tečaju obveznice. Na deviznem trgu in trgu plemenitih kovin bo depreciacija dolarja pomenila zviševanje svetovne relativne cene zlata in apreciacijo valut (evro, jen), katerih centralne banke vodijo manj ekspanzivno monetarno politiko nasproti FED-u.

Korelacijo gibanja uradne cene zlata v ZDA ter tečajev delnic na Wall Streetu je v preteklosti najbolje opisovalo gibanje kazalnika, ki primerja vrednost indeksne točke z vrednostjo 1 unče zlata.

DOW / GOLD kazalnik se znižuje

Od leta 2000 dalje je kazalnik beležil medvedji trend v intervalnem razmerju od 45 do 5. Marca 2000 so tečaji delnic, vključenih v indeks Dow Jones Industrial Average, dosegli amplitudo. Vlagatelj je v tistem času moral za nakup ene indeksne točke Dow-a prodati 45 unč zlata. Precenjenost ameriških delnic je bila glede na makroekonomsko stanje ameriškega gospodarstva očitna. Po poku prenapihnjenih tečajev delnic oktobra 2002 je bil medvedji trend kazalnika najbolj izrazit. Indeksna točka Dow-a je danes vredna le še 20 unč zlata, upoštevajoč relativne cene baznega leta 2000, kar pomeni da je relativna cena zlata nasproti vrednosti indeksne točke narasla za 56%.

Dr. Faber ugotavlja, da bo s prihodom novega guvernerja osrednje ameriške banke (g. Bernanke napoveduje spremembe v smeri ekspanzivne denarne politike) DOW / GOLD kazalnik v naslednjih letih limitiral proti vrednosti DOW / GOLD = 1. Stroga inačica indeksne paritete je že bila dosežena leta 1932 in 1980. Ob predpostavki dlje časa trajajoče ekspanzivne monetarne politike bi unča zlata lahko nekoč bila vredna 36.000 ali celo 40.000 indeksnih točk Dow Jonesa.

SCENARIJ BANČNE KRIZE

Kaj bi se zgodilo v primeru, ko bi gospodarstvo padlo v deflacijsko luknjo. To je situacija, ko nominalnih obrestnih mer ni možno več znižati, cene nepremičnin in tečaji pa še naprej padajo. Deflacijski pesimisti, kot je npr. Faberjev kolega Robert Prechter, opozarja na neučinkovitost monetarne politike pri izhodu iz deflacijske pasti. V razmerah, ko bi finančne naložbe (predvsem dolžniški VP) izgubili od 50 – 90 % svoje vrednosti, bi krepitev pričakovanj o prihodnji inflaciji ob dejanskih “ničelnih” obrestnih merah pomenilo nezmožnost poravnave dolgov tujih upnikov do ameriških bank. Nesolventnost bank bi sprožila t.i. naval na banke in izbruh bančne krize.

Hipotetični scenarij bančne krize je lahko eden izmed razlogov za nadaljevanje bega vlagateljev iz dolarskih naložb in umik v varno zavetišče, ki ga bodo v prihodnosti predstavljale plemenite kovine, evro, švicarski frank ter japonski jen.

Prevedeno po Dr. Marc Faber: Buy gold to hedge US dollar downside risk, 15. december 2005

Mitja Schreiner