Naložba za prihodnje desetletje – avtor: Gorazd VIDMAR

Naložba za prihodnje desetletje

Papirnate naložbe zadnjih 6 mesecev padajo

Vlagatelji v vrednostne papirje povsod po svetu se zadnje pol leta v glavnem otepajo z izgubami. Pri gibanju navzdol tudi slovenski borzni indeks ni nikakršna izjema in je v omenjenem obdobju izgubil nekaj več kot 20%, kolikor so približno izgubile vse važnejše borze po svetu.

Slovenska borza je po nekajletnem obdobju rasti šele v zadnjih mesecih prvič razmeroma zvesto sledila svetovnim trendom. Slovenski trg se v nekaterih karakteristikah razlikuje od ostalih razvitih svetovnih trgov, zato je razmeroma težko pričakovati, da bodo slovenske delnice tudi v bodoče sledile ostalim svetovnim borzam.

Nekoliko posebna so tržišča jugovzhodne Evrope, kjer se je zaradi dogodkov na Kosovu pojavil dodatni faktor politične nestabilnosti, kar vsekakor vpliva na tržne razmere.

Borzni posrednik pravi, da se bo trend kmalu obrnil

Nemalo vlagateljev se je v strahu za svoje premoženje v zadnjih tednih obrnilo na svoje borzne posrednike, kaj jim je storiti. V večini so dobili pomirjujoče novice, da gre za trenutno korekcijo in da bo “lahko preudaren dolgoročni investitor s pametno izbiro naložb ustvaril nadpovprečne donose”.

Vendar so ravno ti isti borzni posredniki še pred nekaj meseci priporočali investiranje v delnice, sklade in druge finančne instrumente, ker da so tržišča podcenjena in naj bi se obetala še izdatna rast. Če naj bi bile priporočane naložbe podcenjene, kaj naj se potem zdaj korigira? Nesrečnega vlagatelja bi trezen razmislek moral privesti do vprašanja o kredibilnosti takih borznih posrednikov.

Vlagam dolgoročno, zato me trenutni padec na borzah ne skrbi

Dolgoročni vlagatelj mora upoštevati trende in gibanja za obdobje nekaj desetletij. Vse več finančnih strokovnjakov meni, da se je leta 2000 končalo dolgoletno obdobje svetovne gospodarske rasti, katerega začetki segajo v leta 1981-83. V zgodovini je vsakemu obdobju rasti praviloma sledilo približno enako dolgo obdobje upadanja ali vsaj stagnacije. Če je trajala zadnja rast približno 17 let, je torej v naslednjih letih normalno pričakovati upadanje, ki naj bi se končalo šele nekje po letu 2015.

Dolgoročni vlagatelji v vrednostne papirje se bodo morali še kako zamisliti nad svojo strategijo, saj bo naslednjih 10 let težko ustvariti kak omembe vreden dobiček.

Skladi so zakon

Med dolgoročnimi vlagatelji v vrednostne papirje obstaja še ena nekoliko posebna vrsta: vlagatelji v sklade. Skladi naj bi neukemu vlagatelju dolgoročno nudili varnost zaradi razpršenosti ter hkrati dajali razmeroma ugodne donose. Zelo malo vlagateljev pa si izračuna stroške, ki si jih poleg vstopne provizije zaračuna upravljalec: v povprečju vsako leto 2,5% vrednosti sklada, ne oziraje se na dobiček ali izgubo. Obrestno obrestni račun za obdobje 15 let pokaže, da vlagatelj skozi vstopno provizijo in stroške upravljanja izgubi 49% kapitala. Na koncu pa še davkarija pobere 5% dobička, če ga je sploh kaj. V obdobju 10 let pa si upravljalec vzame ‘samo še’ 31% kapitala, vendar si potem davkarija pobere 10% dobička.

Dolgoročno vlaganje v sklade se torej gotovo izplača, vendar ne vlagatelju.

Potem bom pa raje imel gotovino

Zadnje izgube na borzah in slabe napovedi za prihodnja leta kažejo, da imeti svoj kapital v gotovini sploh ni slaba strategija. Vendar pa nas pri tem čaka skrita past inflacije.

V Evropi določa monetarno politiko Evropska Centralna Banka ( ECB ), katere glavna naloga je, da “vzdržuje kupno moč evra ter s tem skrbi za stabilnost cen na evro območju”, kot lahko preberemo na njeni spletni strani. Ista spletna stran ponuja tudi letne statistike, s pomočjo katerih ni težko izračunati, da je evro od svoje uvedbe leta 1999 do danes izgubil več kot 50% svoje prvotne kupne moči. Tako uspešna je torej ECB v opravljanju svoje temeljne naloge. To je dosežek, ki je vsekakor vreden razmisleka.

Če si je državljan skušal priskrbeti boljšo pokojnino z vlaganjem v enega od pokojninskih stebrov, mu bo po 8 letih zaradi inflacije realno ostalo manj kot polovica privarčevanih sredstev, čez kakih 15 let pa celo manj od četrtine. Ta izračun pa je zelo milosten, saj je stopnja inflacije iz leta v leto višja, zato mu bo v resnici ostalo bistveno manj – oropan bo skoraj vseh življenjskih prihrankov.

Američani so še na slabšem

ECB je v pičlih 8 letih uspelo več kot prepoloviti kupno moč evra, vendar je ta ‘dosežek’ komajda omembe vreden ob zgodovinskem ‘uspehu’ ameriških zveznih rezerv – Fed. Ta tiskarna vse manj vrednega dolarja je od svoje ustanovitve do danes uspela razvrednotiti ameriško valuto za skoraj 98%. Vsekakor vsega spoštovanja vreden ‘uspeh’, ki ga je Fed dosegel v manj kot 100 letih svojega obstoja.

Preden so ustanovili Fed, v ZDA niso poznali inflacije, dolar je bil vezan na zlato in njegova kupna moč je bila praktično nespremenjena skozi več kot stoletje dolgo zgodovino. Izjema so bila samo leta med državljansko vojno.

Inflacija nas lahko oropa vsega

Inflacija v ZDA pa ni samo lokalni problem na drugi strani Atlantika, ampak prerašča v svetovni problem. Ameriški dolar namreč še vedno predstavlja več kot 60% vseh svetovnih deviznih rezerv, preko katerih ZDA izvažajo svojo inflacijo po celem svetu.

S pomočjo inflacije si država, centralne banke in komercijalne banke od državljanov pobirajo skriti davek in si ga razdelijo med seboj, državljanom pa ostane le ugotovitev, da s svojimi prihranki kupijo vsak mesec manj. Večina sveta se danes sooča z naraščajočo inflacijo, ki preti ljudi oropati blaginje in vsakega upanja na boljšo bodočnost.

Zlato ne pozna inflacije

Zlato ne obljublja niti večje stabilnosti finančnega sistema, niti obresti in tudi dividend ne. Zlata imamo na Zemlji samo toliko, kolikor smo ga do sedaj nakopali in uspeli ohraniti. Ko ga zmanjka, ga ne moremo dodatno proizvesti ali dotiskati, kot to delajo bankirji s papirnatim denarjem. V monetarnem smislu je zlato pravično: »Kolikor zlata imaš, toliko veljaš«, zato je dolga stoletja poleg srebra veljalo za edini pravi denar.

Svetovne zaloge zlata se z redno proizvodnjo vsako leto povečajo za manj kot 2%, kar je približno enako letni rasti svetovnega bruto družbenega proizvoda. Tako so svetovne zaloge zlata vseskozi v ravnotežju s skupno količino ustvarjenih dobrin na svetu, torej zlato ne pozna inflacije.

Ko gre papirnatim naložbam slabo, se izkaže zlato

V zadnjih 5 letih se je cena zlata v evrih zvišala skoraj za 100%, v dolarjih pa za približno 200%. To seveda ne pomeni, da je zlato vse več vredno, v resnici se je zmanjšala kupna moč omenjenih papirnatih valut. Po drugi strani pa donosi vrednostnih papirjev v Evropi oziroma ZDA niti zdaleč niso dosegli zlata. Slovenija je bila do jeseni 2007 topogledno svetla izjema, vendar na evropsko povprečje ni pomembno vplivala.

Zopet se dogaja zgodba, ki jo je človeštvo v svoji zgodovini že nekajkrat doživelo: vrednostni papirji ne dohajajo niti inflacije, zlato pa skrbi za ohranjanje premoženja.

Kam torej naložiti denar?

Verjeti in zaupati lepo zvenečim besedam bolj ali manj izborno oblečenih bankirjev, borznih posrednikov in upravljalcev skladov? Ali raje zaupati tihemu in vedno pravičnemu zlatu? Ob vsem spoštovanju do omenjenih gospodov, me njihovi pretekli rezultati hitro prepričajo, da bom izbral zlato.

Preudarni in osveščeni dolgoročni vlagatelj bo do 1/3 svojega kapitala naložil v zlato in druge plemenite kovine.