Prišli bodo spet zlati časi za zlato

Vlagatelji so verjetno opazili močno rast cene zlata v zadnjih mesecih. Ker je zlato kovina in hkrati investicijska dobrina v svetu elektronskega denarja, je odnos medijev in investitorjev do dogajanja na trgu zelo nezaupljiv. Lahko bi celo rekel, da je večini investitorjev zlato povsem nepoznano. V svetu elektronskih transakcij, elektronskega denarja in finančnih instrumentov je postalo obskurna finančna naložba. Javnost in mediji ga sprejemajo kot potrošniško dobrino (nakit …) in manj kot naložbo. Dojemanje zlata se je močno spremenilo vse od opustitve zlatega standarda pred tridesetimi leti. Na finančnih trgih skoraj ni investitorjev, ki bi ga sprejemali kot hranilec vrednosti. Profesionalni trgovci z bančnimi hišnimi portfelji, institucionalni upravitelji vzajemnih in pokojninskih skladov in drugi pa so večinoma premladi, da bi bili profesionalno aktivni takrat, ko je zlato imelo še nekaj vrednosti.
Zlato spada med najpomembnejše surovine, vendar so investitorji na to pozabili. Pričakujemo pa lahko, da se bo njegov pomen v prihodnjih letih spet precej povečal. Visoka rast denarne mase zaradi nizkih obresti, veliki primanjkljaji v plačilnih bilancah in politična nestabilnost kar kličejo po naložbah v zlato. Investitorji vedo, da poplava denarja, ki je posledica nizkih obrestnih mer, razvrednoti domače valute. Vsakdo lahko enostavno pridobi sredstva. To pa ni dober recept za zviševanje cene neke valute. Prav tako je količina denarja na trgih dober povod za višanje inflacije. Nizke obrestne mere so povzročile povečanje cen različnih naložbenih razredov. Cene so se večinoma zvišale v finančnem sektorju in sektorju surovin in obveznice so bile prvi znanilec močne inflacije, nepremičninski balon v ZDA pa drugi. Kupna moč valut zato pada. Zanimivo je, da se inflacijski pritiski še niso pokazali pri rasti splošne ravni cen, ki se ponavadi izračunavajo s cenovnimi indeksi. Če bi se to zgodilo, bi bil zdaj denarni položaj večine razvitih držav povsem drugačen. Najmočnejši vzrok za nizko raven potrošniških cenovnih indeksov (npr. ameriški CPI …) so nizke cene dobrin, ki jih izvažajo azijski velikani. Glede na povedano bi lahko sklepali, da je le vprašanje časa, kdaj se bo inflacija poznala tudi na splošnih potrošniških dobrinah.
V nadaljevanju bom poskušal na kratko predstaviti, zakaj je bila cena zlata zelo dolgo nizka. Mediji so precej govorili o aktivnosti centralnih bank, ki naj bi veliko prodajale zlato. Morda bi bilo treba natančneje pojasniti, kaj pomenijo te prodaje. Veliko investitorjev se je namreč ustrašilo, da bodo prodajni pritiski še naprej zniževali ceno zlata. Moram pa opozoriti, da centralne banke niso prodajale zlata, ampak so ga samo posojale. Centralne banke posojajo zlato komercialnim trgovcem z zlatom (to so večinoma investicijske banke), ti pa ga prodajajo na trgu. Za trgovce je bilo financiranje z zlatom ena najbolj dobičkonosnih finančnih transakcij, saj je bila cena zlata nizka in strošek financiranja zelo majhen. Investicijske banke so pridobljena sredstva velikokrat naložile v netvegane državne papirje.
Omenjena finančna transakcija je bila zelo priljubljena v zadnjih letih. Po mnenju brokerjev Cheuvreux naj bi kratka pozicija centralnih bank znašala od deset tisoč do petnajst tisoč ton zlata. Razumljivo je, da bodo banke, ki so si zlato sposojale, to tudi vračale. Vse od devetdesetih let se je večina omenjenega zlata porabljala za umetno vzdrževanje nizke cene. Omenjena količina zlata, ki so ga centralne banke posojale, pomeni malo več kot tretjino vseh zlatih rezerv centralnih bank. Nizka cena zlata je imela svojo vlogo. V devetdesetih letih je bilo kar nekaj finančnih kriz, poceni zlato pa je omogočalo poceni financiranje, kar je bistvenega pomena v finančnih krizah (azijska kriza z razvrednotenji valut, propad sklada LTCM …).
Nizka cena je prav tako pomagala pri pozitivnem sprejemanju ameriške denarne politike. Če je zlato poceni, potem ni inflacije (funkcija zlata je tudi zaščita pred inflacijo), ob nizki inflaciji so lahko obrestne mere nizke, gospodarska rast pa s tem spodbujena. Posojanje zlata v zadnjih desetih letih je na trgu vzpostavilo velik primanjkljaj ponudbe zlata, če bi vsi udeleženci želeli zapreti pozicije. Po podatkih borznoposredniške hiše Cheuvreux je trenutno vsaj tisoč tristo ton primanjkljaja na trgu. Če bi centralne banke prodale na trgu nameravano količino zlata, bi bilo primanjkljaja še vedno skoraj osemsto ton.
Omenjeno količino je treba primerjati z letno proizvodnjo zlata v obsegu dva tisoč ton. V primanjkljaju je upoštevana tudi omenjena količina. Centralne banke lahko neomejeno ustvarjajo papirnati oziroma elektronski denar, količine zlata pa so omejene. In prodaja zlata iz bančnih rezerv ne bo trajala v nedogled. Poleg tega se lahko zgodi, da se bo del centralnobančnih rezerv, ki so namenjene zlatu, celo povečeval. Sploh če pomislimo na visoke rezerve, ki se oblikujejo v denarnem sistemu Rusije ali npr. Kitajske. Če bi centralne banke celo začele kupovati zlato, pa bi se njegova cena še neprimerno bolj dvignila, kot se je lani.
Kot sem omenil v prvem delu članka, institucionalni investitorji sploh nimajo posebnega odnosa do omenjene kovine. Naložbeniki se lahko poceni učijo na napakah Bank of England. Angleška centralna banka je leta 2000 prodala okoli štiristo ton zlata po nizki ceni za pokrivanje državnega proračuna. Omenjena transakcija je oportunitetno do danes stala davkoplačevalce Velike Britanije več kot dve milijardi ameriških dolarjev. Znesek se bo še povečal, če bo cena zlata zrasla.
Menim, da bodo centralne banke v prihodnjih letih zelo premišljevale, ali sploh zmanjševati pozicije v zlatu. Tudi centralne banke so velikokrat nagnjene k črednemu nagonu in jih bo draženje zlata odvrnilo od prodaj. Če pomislimo, da Kitajci in Indijci postajajo čedalje premožnejši, zlato pa je hranilec vrednosti, bo pritisk na apreciacijo zlata še močnejši. Inflacija in politična stabilnost pa bosta dodali še nekaj dodatne bikovske narave.
Morda bi bilo pametno, da se zasebni in institucionalni vlagatelji znova seznanijo s prednostmi, ki jih zlato ponuja: zaščita pred inflacijo, deflacijo, sistemskimi tveganji in podobno. Pričakujemo lahko, da se bo z draženjem zlata povečevalo tudi zanimanje vlagateljev za zlate naložbe. Prek skladov, ki kotirajo na borzah, do aktivno upravljanih skladov. Žal vlagatelji vedno ravnajo tako, kot veleva trend.

Delo, 1.marec 2006 (Igor Erker, član uprave, Medvešek Pušnik, DZU, d. d.)

V zvezi s finančnimi instrumenti, o katerih je govor v tem prispevku, ne obstaja navzkrižje interesov. Nadzornik: ATVP