Svetovno gospodarstvo: Najboljši ostanejo

Foto: HAD

Znanje iz newyorške borze je lahko zelo koristno, in hkrati zelo nevarno. Finančno gledano borza strogo zagovarja vrednostne papirje, bančništvo, obresti, naložbe. Dobra alternativa temu so tisti, ki v vrednostne papirje vlagajo le tretjino premoženja, dve tretjini pa ga naložijo v zlato in nepremičnine. Ne gre pozabiti tudi umetnin. O tem in dogajanju na svetovnem trgu smo se pogovarjali tako s teoretiki kot praktiki. Zdaj lahko rečemo, da naložba ni le znanje z Wall Streeta. Naložba je še marsikaj drugega.

Nepremičnine, zlato in papirnate naložbe so kot kolo, ki se skozi zgodovino ves čas vrti. Ko je ena od omenjenih dobrin na vrhu lestvice, sta skoraj praviloma drugi dve na dnu. Prav to nam pomaga razumeti umike iz trga vrednostnih papirjev. Tako imenovani upravljavci skladov, ki trenutno prodajajo vse po vrsti, od delnic do zlatih certifikatov, saj ljudje izstopajo iz skladov in zahtevajo svoj denar. Ob takih razprodajah pada cena vsemu, tudi zlatu. Po drugi strani pa so posojila vse dražja, kar je znižalo cene nepremičninam, ki so za marsikoga postale precej bolj zanimive kot pred nekaj meseci. Koliko časa se bo finančni trg tako vrtel? Tega ne ve nihče. Vrednostni papirji naj bi začeli svojo rast nekje leta 2020, morda 2015, pravijo praktiki. In na to je dobro biti pripravljen.

Iznajdljivost se lahko obrestuje

Kdor bo zdaj prihranil denar, bo čez nekaj let zelo poceni kupoval. Vse – avto, stanovanje, zemljo. Prodati je dobro papirnate naložbe. A po pameti. Na trgu so različni indikatorji, ki poznavalcu pomagajo prodati ali kupiti ob tako imenovanem »pravem« času. Papirnatih naložb se že skuša znebiti veliko ljudi, in to se kaže na cenah. Drug vidik je ekonomija. Ekonomistov je veliko. Teorija, ki je večinoma nasprotje Wall Streeta je avstrijska šola ekonomije, katero je osnoval Ludwig von Mises (1881-1973) na prelomu med 19. in 20. stoletjem. Ti teoretiki znajo natančno razložiti, zakaj se vse v svetu dogaja v ciklih, in to ne prvič. Povedano drugače, zgodovina se ponavlja. Teoretiki pravijo, da so ekonomski cikli aperiodični, kar pomeni, da ni mogoče v naprej napovedati, koliko časa bo nekaj trajalo. So pa najbližje temu, da skoraj zadenejo bodoče dogodke.

V recesiji je dobro, s tem se strinjajo tudi ekonomske teorije, da gre za zelo zdravo obdobje. V tem času se gospodarstvo prečisti in ostanejo le tista dobra, zdrava podjetja. Zdravstvo, predelava hrane, energija, to so panoge, ki ostajajo. Zapira pa se tisto, kar je zraslo na lahkih posojilih, od avtomobilske do tekstilne industrije. Torej luksuz, z avtomobili na čelu.

V Sloveniji je precej podjetij zraslo na lahek način, s posojili. To se bo začelo prodajati, saj lastniki ne bodo zmogli odplačevati visokih posojil. Naenkrat bo ponudba na trgu velika in poceni. Prodajalo se bo za vsako ceno, saj bo cilj pridobiti denar. Tisti, ki so pravočasno prodali, in že imajo denar, bodo čez recimo tri leta z lahkoto kupili podjetje, in to zelo poceni. Prilika je odlična za tistega, ki je pravočasno videl, kam pelje svetovno gospodarstvo.

Forbes je recimo objavil, da celo bogatemu Donaldu Trumpu ostajajo neprodana luksuzna stanovanja. V Islandiji se že lahko za majhen denar kupi podjetje, ki je bankrotiralo. Nesreča za enega, sreča za drugega. Veliki nakupi, veliki preobrati se v času kriz svetovnega gospodarstva dogajajo, kot rečeno, že iz preteklosti. Zdaj smo v obdobju, ko bodo preživeli le najboljši. Nekateri, predvsem praktiki, priznavajo, da prav z zanimanjem pričakujejo razvoj dogodkov.

Med našimi zanimivimi sogovorniki je bil tudi fizik, Gorazd Vidmar, ki ga je že kot študenta zanimala ekonomija, katero je študiral vzporedno s fiziko. Vse znanje je uporabno, pravi, odvisno je le, kako ga kdo uporabi. Zanimalo nas je, kako usmerja svoje finance? »Začelo se je tako, da sem slepo verjel delnicam. Že kot osnovnošolec sem z zanimanjem spremljal menjavanje številk na tablah borze. Moja življenjska želja je bila, da bi bil nekoč del tega dogajanja. Zdaj končno lahko dostopim do NYSE. Bil sem priča spektakularni rasti. Praktično iz nič denarja sem si na račun borze, s pametjo in dobrim razporejanjem denarja zgradil hišo. Vse kar nisem vložil v hišo, sem med leti 2000 in 2003 izgubil. Rasti je namreč sledil strm padec na Wall Streetu. Vse to se je dogajalo izjemno hitro. Hitro sem pristal na realnih tleh.«

Ali gre z dobro poznavanje, ali naključje? To ni bila sreča, pravi. Dejansko je poznal razmere in se pravilno odločil. Seveda pa je pri tem imel tudi malo sreče. Načeloma drži, da pri prodaji narediš malo. Izbiraš le dan, kdaj prodati. Danes? Jutri? Čez teden dni? Glavno razliko narediš z nakupom. Zato bodo tako praktiki kot teoretiki slovenske delnice kupovali čez nekaj let, ne danes. In kaj bodo naredili z denarjem do nakupa? Teorija recesije pravi, da v kaosu, ki nas še čaka, delujeta le denar in zlato. Eni bodo oboje shranili v bančnem sefu, drugi kar doma. Bančna vloga glede na skoraj neopazne obresti ni zanimiva.

Določene valute so zanimive le določeno obdobje

Razmerje med dolarjem in zlatom je bilo med leti 1800 in 1913 isto – 20 dolarjev za unčo. Od trenutka, ko so bile ustanovljene ameriške denarne rezerve, temu ni več tako. Razmerje se spreminja. Med svetovno krizo od leta 1929 do 1933 so Američani prvič bankrotirali. Takrat je Franklin D. Roosevelt od Američanov zahteval, da centralnim bankam prodajo vse zlato, ki ni predstavljalo umetnine, numizmatične ali zgodovinske vrednosti. Najbolj demokratična država na svetu je prepovedala državljanom posedovati zlato. Še danes se najdejo bankovci za 20 dolarjev, kjer piše, da je bankovec zamenljiv za zlato, približno unčo zlata. Po let 1933 so bili bankovci zamenljivi za srebro, po letu 1971 pa so kar naenkrat ti napisi iz bankovcev izginili. Zdaj dolar ni več garantiran z ničemer.

NYSE kaže podatke, kako se cena delnic povprečnih ameriških podjetij skozi stoletja veča. To drži. Nekaj pa pozabijo, katero podjetje iz leta 1800 danes še obstaja? Nobeno. Koliko so torej vredne delnice teh podjetij? Nič. Če si kupil zlato, kaj se je zgodilo? Še danes lahko kupiš zanj toliko nafte, kot si jo pred 200 leti. Razmerje je v povprečju 14 sočkov nafte za unčo zlata. Svetovno povprečje je 20 kilogramov zlata za povprečno hišo, ena unča za moško obleko. Seveda razmerje niha. Enkrat je zlato bolj cenjeno, drugič manj. Trenutno je tam nekje, kjer bi morala biti, mogoče celo malo podcenjeno. A postalo bo precenjeno, napovedujejo teoretiki.

Če si pred petimi, osmimi leti delnice povprečnega ameriškega podjetja kupili za 40 unč zlata, danes take delnice dobiš za 11 unč. Razmerje se je že zmanjšalo za štirikrat, in se bo še. Pred letom dni je Marc Faber, strokovnjak za mednarodne finance, na predavanju v Ljubljani rekel, da se bo to razmerje srečalo. Torej, ena unča zlata za eno delnico ameriške borze. Ljudje niso verjeli. A že po letu dni smo se tej napovedi precej približali.

Valute so neko obdobje zanimive. Določene je v zadnjem času že težje dobiti, kar pomeni, da se nekaj pripravlja na tem področju. Cena zlata je nizka, saj jo »držijo« vrednostni papirji. Kako pa je s plačilnimi karticami? V Sloveniji je kartica nekaj drugega kot v Ameriki. Ljudje čez lužo s karticami kupujejo vse, od hrane do avtomobilov. Pri nas situacija ni taka, na karticah nimamo toliko dolga. Promet še ni kritičen.

Dejstvo je, teoretiki so znani, med praktiki pa nihče ne bo povedal, koliko je zaslužil, saj mora zaslužek prijaviti davkariji. A vsi pravijo, da so špedicije dober znanilec, da se na trgu nekaj dogaja, sledi avtomobilska industrija, nato nepremičnine. Malo v šali malo zares velja tudi priporočilo, da je z velikimi nakupi pametno počakati, vsaj do takrat, ko bodo bankrotirale banke tudi v naši državi. No ja, bankrot niti ni tako slaba stvar. Najboljši ostanejo. Vse ostalo se začne na novo.

Barbara Režek