Vrednost zlata je že stoletja enaka, spreminja se mu le cena; Gorazd Vidmar

Obleka, pas in sandali v starem Rimu so pred 2000 leti stali 1 unčo zlata. Prav toliko zlata si za obleko, čevlje in pas plačal leta 1920 ali pa leta 2005. Podobno velja za hišo: že 2000 let je cena enodružinske hiše srednjega sloja približno 20 kg zlata. Enako velja za avto: Ford model T je leta 1909 veljal okoli 900$, oziroma 45 unč zlata. Za 45 unč zlata dobimo tudi danes sodoben avto Ford Mondeo. Nekatera obdobja so glede ohranjanja vrednosti  nekoliko posebna, denimo 1971-1980,  1861-1865, 1929-1933 ali pa leta Weimarske republike 1921-1923. To so leta, ki kvarijo dolgoletno povprečje in je bilo takrat za omenjene artikle potrebno odtehtati bistveno manj zlata. To so hkrati tudi leta, ko je pametni revež lahko postal bogataš in obratno, nespametni bogataš je bankrotiral.

Cene na prostem trgu naj bi bile stvar ponudbe in povpraševanja

Na prostem trgu bi moralo povečano povpraševanje povzročiti višje cene dobrin. Vendar tržišče zlata ni svobodno, ravno nasprotno: izrazito je manipulirano s strani centralnih, komercialnih in investicijskih bank, ki poleg fizičnega zlata prodajajo tudi zlato, ki ga v resnici sploh nimajo, samo da bi cena ostala nizka. Zlato, ki ga nimajo, banke prodajajo preko derivatov (naked shorts), certifikatov in podobnih instrumentov.

Bankirji torej skrbijo, da je ponudba zlata vselej dovolj visoka, tako ostaja cena nizka, zlato kot naložba pa razmeroma neprivlačno. Če bi namreč ljudje z valut in papirnih naložb prešli k zlatu, bi bankirji ostali brez obresti in provizij, države pa brez davka. Povečano povpraševanje torej ne dvigne cene do take mere, kot bi jo sicer na prostem trgu.

Centralne banke posredujejo, ko se jim zazdi, da je zanimanje za zlato preveliko

Cena  zlata se spreminja 24 ur na dan, sproti pa se jo določa na londonski borzi, newyorški blagovni terminski borzi COMEX, v Sydneyu  in Hong Kongu. Vse dražje zlato pomeni, da je z valutami nekaj narobe, vlagatelji začno dvomiti v kompetentnost vlade in centralne banke, nehajo kupovati državne obveznice in zakladne menice, namesto v delnice pa raje investirajo v zlato. Premik denarja od papirjev v zlato bi pahnil Wall Street v težave. Ko ocenijo, da je cena zlata previsoka, centralne banke preko investicijskih in komercialnih bank s povečano ponudbo ‘pritisnejo’ na ceno. Najpogosteje se taki pritiski izvedejo preko short pozicij na COMEX-u.

V primerjavi z delniškimi trgi veljajo pri trgovanju na blagovni terminski borzi drugačna pravila. Za prodajo oziroma short pozicijo ni potrebno imeti fizičnega kritja v blagu, kot velja to za delnice, zato lahko finančne ustanove preko COMEX-a prodajajo tudi neobstoječe zlato in tako kontrolirajo ceno.

Pri tem početju so najaktivnejše banke Lehman Bros., J.P.Morgan in nemška Bundesbank. Če pa kupci vseeno prevladajo in poceni ponujeno zlato pokupijo, ga morajo banke v skladu s predpisi dobaviti  v predpisanem časovnem roku. To pa je mogoče edinole, če si zlato izposodijo pri drugi banki in ga kasneje vrnejo z obrestmi vred. Posojanje zlata med bankami je v zadnjem času precej donosen posel, zato se poleg cen zlata dnevno določajo tudi obresti na izposojo.

V bančnih finančnih izkazih je vse več ‘zlatih ekvivalentov’

Vse več bank v svojih evidencah vodi zlato, ki ga v resnici nima – posodile so ga bile kaki drugi banki. Tako je na primer nemška Bundesbank pred kratkim priznala, da v trezorjih nima vsega zlata, ki ga sicer prikazuje v finančnih izkazih. Ameriški trezorji v Fort Knoxu, kjer naj bi Fed hranil večino zveznih zlatih rezerv, so po vsej verjetnosti prazni. Fed pa že kakih 50 let ni dovolil pregleda vsebine trezorjev s strani neodvisne komisije.

Podobno se dogaja tudi z zlatom v lasti raznih skladov, katerih premoženje naj bi bilo delno ali v celoti pokrito s fizičnim zlatom. V finančnih izkazih največjega tovrstnega sklada SPDR Gold Trust je razvidno, da je premoženje varovano z investicijami v zlato. To pomeni, da premoženje vlagateljev ni 100 odstotno varovano s fizičnim zlatom, temveč deloma tudi z ‘gold equivalents’. V fizičnem pomenu nadomestka za zlato ni. Izmislijo si ga lahko le kreativni finančniki, ki so zlato posodili ali ga drugače zapravili. Lahkoverni vlagatelji pa utegnejo ob razkritju goljufije utrpeli precejšnje izgube.

Centralnim bankam počasi zmanjkuje zlata za odprodajo

Vse večje povpraševanje po investicijskem zlatu ima svoj vzrok v vse višji inflaciji. Centralne banke po svetu so v zadnjem letu skušale vzpodbuditi gospodarstvo z doslej nepredstavljivimi količinami dodatnih finančnih sredstev, kar se bo slej ko prej odrazilo v višjih cenah. Torej bomo za isto količino denarja lahko kupili čedalje manj blaga. To dejstvo pa vse pogosteje vzpodbuja ozaveščene posameznike in institucije k investiranju v zlato.

Ob razmeroma intenzivni prodaji zalog v zadnjem desetletju so se celokupne zaloge vseh centralnih bank na svetu zmanjšale za približno 10-15.000 ton. Ob vse višjih cenah so centralne banke pripravljene prodajati vsako leto  manj zlata, poleg tega pa jim ga tako in tako ni več kaj dosti ostalo.
Za enakomernejše povpraševanje bo v prihodnje skrbela Kitajska

Največ dolarskih deviznih rezerv ima trenutno Kitajska. Ker vzpodbujanju ameriške ekonomije z nepresahljivim izvirom svežih dolarjev s strani Feda nikakor ni videti konca, bo dolar iz meseca v mesec manj vreden. Zato so se Kitajci odločili svoje zaloge dolarjev porabiti za konkretne nakupe v obliki bakra, železa, rudniških firm ter zlata.

Z nakupi zlata Kitajska nikakor ne želi vzpodbujati rasti cen, pravijo kitajski uradni predstavniki. Centralna banka Kitajske ga namerava kupovati predvsem v obdobjih, ko bo cena padala.

Kitajske oblasti vzpodbujajo tudi svoje državljane k investiranju v plemenite kovine in so v ta namen najprej prilagodile zakonodajo. V zadnjem letu pa preko televizije in oglasov izobražujejo ljudi o smiselnosti naložb v zlato in srebro. Nakupi kitajske centralne banke in kitajskih fizičnih oseb bodo v bodočih letih bistveno povečali povpraševanje.

Cena zlata v prihodnjih letih ne bo doživela velikih padcev

Vse manjša kupna moč dolarja utegne sprožiti plazovito reakcijo svetovnih razsežnosti, ko se bo vsakdo skušal znebiti ničvrednih zelencev in jih zamenjati za kaj trdnejšega. Del teh dolarskih zalog bo vsekakor porabljen za nakup zlata. Uglašeni svetovni orkester centralnih in komercialnih bank, ki je doslej uspešno manipuliral s cenami zlata, bo z nižanjem cen v bistvu samo še bolj spodbujal Kitajce in ostale lastnike presežnih dolarjev v nakup zlata. Torej v bodoče ni pričakovati razprodaj, kot smo jim bili priča v zadnjih štirih letih, saj ima svet ob vsaki razprodaji vsaj enega velikega kupca, ki bo ublažil cenovni padec.

V prihodnjih letih bo dogajanje v zvezi z zlatom zelo podobno tistemu iz obdobja zadnjih let Jugoslavije. Da bi zaščitili svoje premoženje pred  inflacijo, so takrat ljudje kupovali nemške marke. Ker je dinar dnevno izgubljal na vrednosti, se je marke kupovalo neoziraje se na ceno. Bolje je bilo kupiti marke po katerikoli ceni, kot pa obdržati dinarje. Tokrat pa inflacija in s tem razvrednotenje preti dolarju, funtu, pa tudi evru, namesto nemških mark pa bomo kupovali zlato ali srebro. In kupovali ga bomo neglede na ceno, saj bo naslednji dan verjetno dražje.

Gorazd Vidmar