Zlato napoveduje težave

Prinaša zlato, zdaj ko se cena unče vzpenja proti 600 dolarjem, najvišji ravni po iranski revoluciji na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, kakšno pomembnejše sporočilo za gospodarstvo?
Niti večina »zlatih hroščev«, kot v žargonu pravijo zagovornikom vlaganja v to plemenito kovino, iz tega ne izvaja kakšnih velikih posledic za gospodarstvo. Večinoma si prizadevajo oceniti gibanje prihodnjega povpraševanja, pri čemer po nekaterih ocenah na tem trgu čedalje večjo vlogo igra hitro kitajsko, indijsko itd. bogatenje. Nekateri so se spomnili, da se je že Plinij v starem Rimu pritoževal, ker je zlato imperija uhajalo na Daljni vzhod, saj Kitajci, ki so bili v tistih časih izvozniki svile in drugega luksuznega blaga, v Rimu niso mogli kupiti nič, kar bi jih zanimalo. Da ne omenjamo ekonomistov. Večina jih je je že zdavnaj mnenja, da cena tega »barbarskega relikta« ne more nič pomembnega sporočiti nikomur, še najmanj sodobnim gospodarstvom.
Morda je res tako, skeptik pa se bo neizogibno vprašal, od kod takšna jeza v nedavnem prepiru med nemškim finančnim ministrom in centralno banko te države glede vprašanja, ali je treba prodati nekaj zlata, ki ga ima ta banka v svojih rezervah. Gre za kar 3400 ton zlata, ki je po tekočih cenah vredno približno 50 milijard evrov oziroma okoli 60 milijard dolarjev. Nemško finančno ministrstvo, ki si prizadeva zmanjšati vrzel v državnem proračunu, zahteva, naj banka proda za približno tri milijarde evrov zlata. Vodstvo banke pa za to noče niti slišati. Ni popustilo niti takrat, ko mu je ministrstvo na ne ravno dostojen način zagrozilo, da mu bo odvzelo sredstva, od katerih je v tej banki odvisna skoraj petina plač. Kritiki pravijo, da je vedenje banke povsem neutemeljeno, saj se je zdaj tudi Nemčija odrekla monetarni suverenosti in jo prepustila »tiskarni evrov«. »Bundesbanka« pa je očitno, upravičeno ali ne, še naprej prepričana, da so te zlate rezerve pomemben del kredibilnosti te ustanove, varuhinje svojega ugleda, dosledne sovražnice inflacije.
Glede »tiskarne dolarjev« prevladuje prepričanje, da se bo med drugim nov človek na čelu te ustanove (Ben Bernanke) že od vsega začetka izkazal za nepopustljivega borca proti inflaciji. Nekoč je ta znani monetarni ekonomist izjavil, da bo, če bo treba, ta ustanova »iz helikopterja metala dolarje«, da bi se tako uprla grožnji deflacije, nadloge, ki je japonsko gospodarstvo držala na kolenih celo desetletje. Zdaj bi morala ta osebnost, ki si je s to izjavo na Wall Streetu prislužila vzdevek »helikopter Ben«, dvigniti obresti za več, kot je nujno potrebno, da bi se ubranila obtožbe, da popušča inflaciji. »Povsem gotovo je, da bo pri tem tiskarna dolarjev nevarno pretiravala,« je med drugimi prepričan izkušen finančnik George Soros.
Nič ni drugače glede prihodnjih namer evropske centralne banke, katere prvi človek Jean-Claude Trichet bolj ali manj odkrito napoveduje, da se bodo obresti še naprej zviševale. V zvezi s tem se razen znanih polemik iz raznih evropskih prestolnic dogaja nekaj, kar bi bilo pred desetletjem še nezaslišano. Takrat Avstrija glede monetarne politike ni naredila nič drugega, kot da je samo spremljala ukrepe nemške narodne banke. Zdaj pa sta se državi razšli v dva nasprotna tabora. Medtem ko z vrha nemške centralne banke od Evropske centralne banke v Frankfurtu zahtevajo, naj hitro zviša obrestne mere, se na Dunaju temu javno upirajo tako finančni minister kot drugi vladni funkcionarji. Bojijo se, da bi višje obrestne mere zadušile negotovo okrevanje gospodarske rasti na območju evra.
Spor z enako vsebino in glede podobnega vprašanja se začenja tudi v japonskem gospodarstvu, kar se mnogim zdi neverjetno. Neverjetno je predvsem zato, ker je to gospodarstvo edino v sodobnem svetu več kot 10 let tičalo v deflacijski krizi, kakršne ni bilo že od tridesetih let prejšnjega stoletja. Očitno se je šele zdaj začelo reševati iz te pasti, zato se mnogim zdi, da so napovedi centralne banke te države, da bi utegnila opustiti politiko ničelne obrestne stopnje, neumestne. Opozarjajo, da je ta ustanova še pred nedavnim že naredila veliko napako, ker je zvišala obresti, ko se ji je pred petimi leti zazdelo, da je deflacijska kriza premagana.
Največja uganka pa je še naprej »polemika« med blagovnimi trgi in trgi vrednostnih papirjev, ki njihovim lastnikom prinašajo stalen donos (obveznice). Tu je prepad najbolj drastičen in tudi najbolj skrivnosten. Medtem ko se cene skoraj vseh surovin (zlata, nafte, kovin itd.) zelo zvišujejo, donosi državnih pa tudi korporacijskih obveznic ostajajo skrajno skromni oziroma, gledano z druge strani, cene teh vrednostnih papirjev ostajajo zelo visoke. To pa ni samo ameriški, evropski ali japonski, temveč tudi svetovni pojav, ki je seveda zelo nenavaden. Ko se inflacija povečuje, vlagatelji v te papirje zahtevajo precej višje obresti od sedanjih (na primer 3,5- do 4,5-odstotne na 10-letne vrednostne papirje nemškega ali ameriškega državnega dolga). V takšnih časih tudi ni normalno, da so obresti na dveletne obveznice višje od obresti na vrednostne papirje, ki v izplačilo dospevajo čez deset let, kot se je to zgodilo decembra 2005. S takšnimi obrestmi trg pošilja sporočilo, ki je ravno nasprotno tistemu, kar sporoča zlato, da se namreč ni treba bati večjih inflacijskih pričakovanj. Kaj pa takšne obresti pomenijo, med drugim pokaže tudi naslednji izračun: medtem ko je sedanji ameriški predsednik povečal državni dolg za kar 45 odstotkov, so izdatki zvezne blagajne v Washingtonu za izplačilo obresti za ta dolg z 20,2 odstotka proračuna leta 2001 lani upadli na vsega 14,2 odstotka.
Uganka je tako velika, da je donedavni prvi človek tiskarne dolarjev to poskušal pojasniti z lahkomiselnim vedenjem vlagateljev v obveznice. Alan Greenspan je takrat opozoril: »Zgodovina opozarja, da po daljšem obdobju brezbrižnosti glede kreditnih tveganj prihajajo obdobja zlomov cen tveganega premoženja.«
Zdi se, da uradna statistika potrjuje pravilnost obnašanja teh vlagateljev, saj dokazuje, da se kljub precejšnji podražitvi nekaterih surovin, zlasti energije, splošna raven cen ni povišala. Uradni ameriški statistični podatki v zadnjem mesecu kažejo, da so se potrošniške cene zvišale za 0,7 odstotka, kar za zadnjih 12 mesecev pomeni 4-odstotno rast. Gre za najvišjo letno inflacijo po letu 1991. Vendar niti ameriška država niti Wall Street temu podatku ne posvečata veliko pozornosti. Zanima ju samo podatek o »jedru inflacije«, indeksu potrošniških cen brez cen hrane in energije. Takšno vedenje opravičujejo z nestalnimi oziroma s hitro spremenljivimi cenami hrane in energije. Kaže, da so vsi zadovoljni, ker je tudi zadnji kazalnik »jedra inflacije« pokazal samo 0,2-odstotno rast cen oziroma na letni ravni 2,1 odstotka. Na Wall Streetu so takšno informacijo o krotki inflaciji sprejeli z veseljem, saj so prepričani, da bo to tiskarno dolarjev odvrnilo od novih zvišanj obresti.
Navadnim ljudem pa tudi mnogim strokovnjakom se utegne zdeti, da je kazalnik rasti cen, ki izključuje podražitve tako pomembnih življenjskih stvari, nenavaden. Nekateri opozarjajo, da je nesmiselno izključiti cene energije, ki že dolgo ne kažejo prav nobene namere, da bi se znižale. So tudi takšni, ki opozarjajo na nenavaden način obračuna najemnin v tem indeksu. V času rekordnih podražitev hiš in stanovanj so se najemnine v tem indeksu povečale za domnevnih 2,5 odstotka. Analitiki pravijo, da zaradi spremenjenega načina obračunavanja. Po metodi, ki so jo nekoč uporabljali, bi bilo »jedro inflacije« za dve točki više. Indeks potrošniških cen pa bi se na letni ravni zvišal kar za šest odstotkov.
Če imajo ti kritiki prav, ima prav tudi zlato, ki s hitro rastjo svoje dolarske cene napoveduje tudi hitrejšo splošno rast cen.
Iz tega pa ne izhaja, da bodo najpomembnejše tiskarne denarja, začenši z ameriško, še dolgo zaostrovale politiko. Čeprav se zdaj zdi, da je inflacija povsod, pa je namreč res, da je ni v plačah, ki so bile nekoč glavni motor inflacije. Če pa gospodarska rast slabi zaradi tega in zaradi pokanja balona prenapihnjenih cen nepremičnin, je verjetneje, da bo »helikopter Ben« uzde popustil in ne zategnil.

Delo, 4.marec 2006 (BOŠKOVIĆ Dragiša)